že od nekdaj sem očarana nad ljubkimi čokatimi ptiči, ki so tako dolgo trenirali plavanje, da so pozabili kako se leti.

splošno znano je, da so najbližji pingvini v zagrebškem zoo-jo, tako da mi ne preostane drugega, kot da se odpravim tja.

skorajda 200 km prevozim, se vmes nekajkrat izgubim, a se ne dam. vse za njih.

pridem do blagajne, kupim karto, ki je btw za polovico cenejša od ljubljanske vstopnice. da ne bom izgubljala časa z brezveznimi živalmi, teto na okencu vprašam, kje jih najdem. teta na okencu pove, da jih ni.

KAJ? KAKO JIH NI?

umrli so nam.

bravo. bravo hrvatje. iz ljubljane pridem gledat jebene pingvine, in vi meni, da so vam poškripal? se hecate?

jebiga, karto mam v žepu, zato se vseeno odpravim not.

kmalu mi je postalo jasno, zakaj so se uboščki odločili za življenje v onstranstvu. živalski vrt v zagrebu je podn od podna, živali bivajo v pol manjših kletkah, kot npr. naše, nekatere se nahajajo skoraj ob cesti-od nje jih loči uboga ograja, na drugi strani pa cesta, ki je prometna približno kot naša celovška. mnoge od njih so v kletkah same in so videti precej uboge, celo za človeka, ki ni jadranka juras.

highlight copotanja po maksimirskem zooju sta bila 2 čisto nova rjava medota, mali nilski konj, ki je izgledal kot krvavica in šimpanzič, nov, direkt iz maternice, ter kletka homosapiensa.

sklonjene glave sem se vrnila v ljubljano, kmalu grem v naš zoo, povedat našim žvalem, da so lahko še kar vesele, da so tu.

zadnjič, ko je pod roko mimo mene peljal prelestno blondinko, mi je postalo jasno, da je vse na meni. zdaj veš, koliko je ura, sem si rekla. let it go. pa ne gre. ga spet kje fašem, pa smo spet na začetku. mat vola. in ko bom kmalu spet mislila, da sem se ga znebila, bo s sijočim nasmehom slučajno paradiral mimo mene. očitno je, da aquafresh white res deluje.

zadnjič sem z Nekom razvijala teorijo o pogreti župi. je ok, ali je bolje skuhati novo? stara je definitivno lažje prebavljiva.

ampak na žalost dotično juho obožujem. in zdi se mi, da bom taisto župo pogrevala dokler jo bom lahko. četudi je še kako goveja in pod roko sprehaja poceni blondinko namesto mene.
veseli me, da se bliža poletje in bodo namesto župc v igri solatke. ti, prokleta goveja juha pa brž downunder! in ostani tam!

že sem trobila na trobentice, nabrala teloh, jedla regrat, martinčkala v lokalčku, nabijala heko, metala frizbi, sedela nad krvavo pečjo boječ se medvedovega tuljenja in kihnila že vsaj 981505643572397-krat. jebeni cvetni prah.

načrtujem menjavo gum, maraton pihanja baločkov, spomladansko čiščenje omare, čiščenje avta in pobeg v tople kraje, tako, da si pogrejem kosti.

no, saj ne da so malenkosti nepomembne, a kot vsako leto, se mi spomladi dogajajo težke spremembe. pa ne toliko spremembe, kot novosti. ja, novosti. v preteklih letih je bila to matura, prvi pravi fant, prvi pravi konec predolge zveze, prvi tattoo, prvi koraki pred kamero…

in letos?  letos je to norosuprfinafajn služba (hvala teo).

in frizura. šli so laski, šli. pol metra njih. dolgo sem zbirala jajca, no zdaj jih pa mam, za velko noč. bolje rečeno jani, ki je brezčutno z mojega vratu odstranil šop las, ki roko na srce, to niti niso več bili. in jih ni več. in me zebe, ker me ne grejejo. res!

zato dragi sonček, pridi kaj naokoli!

2x letno, ko je na vrsti premik ure, se vprašam za koj kurac je to treba. do danes mi še nihče ni uspel razložiti, čemu je to potrebno. po mojem skromnem občutku za logiko, ure sploh ne bi smeli premikati. zadeva se mi zdi popolnoma nepotrebna in mi zjebe že tako zjebani bioritem.

od danes naprej, bo dan daljši. ampak a ni tako ali tako čedalje daljši?  zakaj zaboga ga mi s premikom ure še podaljšamo? in zakaj ga pozimi, ko je že tako kratek, mi s premikom še skrajšamo?

idejo o premiku ure je imel prvi B. Franklin. ta jo je leta 1784 argumentiral z varčevanjem energije, prvi pa so idejo uresničili Nemci-leta 1915.

prebiranje omenjenih argumentov me ne prepriča. čakam, da me razsvetli kakšen bolj pameten razlog.

že vnaprej se vsem opravičujem za zamude, ampak pri vseh teh urah, ki me obkrožajo, bom garant kakšno pozabila premaknit. blame it on Franklin!

ps: a kdo pozna koga, ki ima doma Singing bird clock? saj veste, izum vseh izumov?

stvar je za moje pojme NE-UMNA, a to ne pomeni, da jo bom bojkotirala. mislim, da je treba buljit tudi take traparije, pa ne zato, da bi se držala za glavo, se posmehovala udeležencem, ki jim je najbrž nekdo prima zagrozil, da se prijavijo, ampak enostavno zato, da laže razumem naše slovenclne. rajo, drhal, čredico. pri skorajda 20ih, nimam pojma kaj se jim plete po glavi, zakaj poslušajo atomik harmonik in gledajo piramido.zakaj glasujejo za naj barovca, zakaj obožujejo zmaga batino, zakaj se prijavijo na super zvezdo pri auerju in čemu zaboga kupujejo saškine plate.zakaj smo edini narod na svetu, ki je obseden z zavesami, copati in hudimi avtomobili. smo res tako plehki?

dokler si ne odgovorim na vsaj nekaj izmed teh vprašanj, me bo slovenski narod zanimal, skušala ga bom dešifrirati, razumeti v čem je fora.

vrabci na vejah že čivkajo, da smo slovenci nori na reality showe, zato me več kot preseneča podatek, da z Zamenjajmo ženi ne bo nič. vsaj zaenkrat. če se je na bb prijavilo žlj-tisoč tepcev, zakaj se ni na Ženi prijavilo vsaj 10 familij? za izvedbo dotičnega šova popovci namreč potrebujejo več kot 2 družinici, saj jih bodo spremlajali več hkrati in ne 24 ur na dan. morda je fora v tem,. da je nagrada precej skopa, glede na ostale r.s. to bi lahko povezali s potrebo po blaznih avtih, ki jih ta nagrada ne more kupiti.

medtem, ko vi gledate big brotherja, on gleda vas. paše v kontekst, da napišem nekaj o zaresnem reality shovu, ki močno spominja na Big Brotherja in del katerega smo vsi-vsakdanje življenje.

vsak od nas ima svoj email naslov. preden se je vaš email zares napravil, ste morali obkljukati okence, poleg katerega je pisalo I AGREE. ste tekst nad tem okencem prebrali?

ob Signing in-u so vas vprašali marsikaj. obstajajo podatki, da gmail, eden najbolj razširjenih strežnikov za emaile, sodeluje z ameriško CIO, ki ji v zameno za uganite kaj, vse te podatke gladko pošilja. tako ima nekdo (big brother) pregled nad prav vsemi uporabniki gmaila, pa verjetno ne samo njimi. država s tem posega v zasebnost, skorajda z vašim dovoljenjem-saj ste obkljukali I AGREE, kajneda?

ste kdaj prešteli nadzorne kamere na delovnem mestu, šoli, lokalu, kamor hodite na kavo? če tudi niso vedno prižgane, so tu. in vi veste, da so. podzavestno tudi pazite, da vas ne bodo ujele ob neprimernem trenutku.

big brother je tu-pri meni doma, pri vas doma, na kanalu a. bb-ja bom spremljala. ne bom ga gledala, dogajanju bom sledila preko internetne strani, novičk v časopisih in preko prisluškovanja klepetu o njem za sosednjo mizo na kavi. ni šans, da gledam bossy biondo, blesavo najstnico z neumnim nadimkom, ki ji ga je že uspelo sforsirati, nemega pravnika, 2 self called mame, wannabe jebača (WHO ARE YOU KIDDING??) in mišičastega medicinca.

pod njegov vpliv pa garant ne bom padla, mam več kot 5 dag zenfa v betici…

in vedla sm, da bom enga izmed teh tepcov poznala. sram me je, da ga-spet.

izpitno obdobje je že lep čas za mano, zato si za nagrado dajem mir. končni izkupiček sicer ni fantastičen, ampak važno, da je nenegativen. pa je celo pozitiven!

medtem ko nekateri 3x dnevno čekirate moj blog (i kill myself..:D), sem jaz verjetno na faxu (pridno hodim na mnoga predavanja-skor kot prava študentka..), štrlim v žmaucu (kokosov čaj z mlekom ter magična jeba sta pogosta praksa), se afnam po klubih in zganjam kafanske športe, v tretjem nadstropju šubičeve 1 po 2 uri nepremično sedim v nenaravni pozi (slikarska šola zmaga modica odkriva mišice, za katere nikoli nisem bila prepričana, da obstajajo), ali kujem plane za nov studio, ki naj bi ga odprl taisti zmago (če bo vse po sreči, se mi obeta sanjska služba). morda pa sem v anininem novem flatu, ki je ta trenutek videti kot kraj zločina (jaz pa horatio), še najbolj verjetno pa je, da sem doma in spim (še vedno je to moje no. 1 opravilo, ki mu namenim preveč časa).

dokler se ne spravim skupaj, dokler mi ne pade na glavo cegel, oz. me nekdo ali nekaj drastično razsvetli in hrčkom v možganu pove kako se stvarem streže in v katero smer se laufa, boste morali gledati tale post. sorry.

cilj pisanja mojih postov je namreč tudi vsaj približno zadovoljevanje mojih in vaših inteligenčnih apetitov, zato raje ne pišem, kot da pišem oslarije. a kot skorajda vse, so tudi one (oslarije namreč), relativna reč, tako da ne izklučujem možnosti, da bom prihodnjič pisala o novih turkiznih vezalkah za v srebrne all starke.

pa lep pozdrav do prvega prebliska, ki si bo takšno imenovanje zaslužil!

mnogokrat me prime, da bi vse začela na novo. od začetka. nabrala nov krog ljudi, ki bi mi bili blizu, izbrala novo garderobno omaro, se navadila na nove reči in tako postala nova jaz. nova ajda. in ne oprana s pervolom.

priznam, nisem zadovoljna s svojim življenjem. s seboj. nisem ponosna nase. in zdi se mi, da niti ni nihče drug. morda zato, ker nima biti za kaj.
zato bi rada obrnila nov list, vendar le v primeru, da bi bili prejšnji prazni. če so prejšnji popisani, polni nekih dogodkov, poznanstev, navad in razvad, bodo vse te stvari ostale del mene tudi na naslednjih straneh, vse do konca knjige.

glede na to, da restart gumba nimam na voljo, bom postala nova jaz drugače. postopoma. zna trajati, a sem pripravljena na vse. za ceno nove ajde vse!

letošnja pravzaprav baje ni čisto prava, pa mi tudi ta ni všeč. ne maram, da me non stop zebe. sovražim to, da moram imeti na sebi 16 slojev oblačil in se zato počutim kot gigantska čebula. zaradi vseh cunj, ki jih navlečem nase, se komaj premikam.

mislim, da sem edina, ki je nadvse srečna, da ni snega. če bi morala po vrh vsega še gaziti po plundri, bi se mi verjetno odkegljalo.

pozimi sem totalno neuporabna. za okolico bi bila najmanj škodljiva, če bi se smela zabubiti v mojo posteljico in kot kočevski medved prespala zimo.

ne maram zime, ker non stop brundam in godrnjam. kar naprej sem sitna. in razdražljiva. ne da se mi nič, še najmanj pa učit.

ne maram zime, ker je dan tako kratek. komaj vstanem in se dobro zbudim, že se začne mračiti. in ne morem nositi sončnih očal, ker skoraj da ni sonca.

čakam na pomlad. do takrat si čaram rožice kar sama.

foto: uroš žuraj

na živce mi gre to, da moram zjutraj 3 minute stati pred štedilnikom, da mi zavre voda, zraven pa me lulat, ker vedno pozabim it prej. in potem še 3 minute, da se čajna vrečka namoči v vreli vodi. na živce mi gre, da traja celo minuto, da pod tušom začne teči topla voda.

iz dna srca sovražim vsako rdečo luč, voznike, ki vozijo po omejitvah in tiste, ki ne dajo žmigavca. to, da po centru ljubljane krožim tudi po 15 minut, da dobim parkirno mesto in smem na kavo, ki zaradi tega traja 15 minut manj. na živce mi gre ipod, ker ugašanje le-tega traja cele 4 sekunde. in radio, ki se prižiga 6 sekund. na živce mi grejo mobiteli, ker moram včasih 3x pritisniti na tipko, da dobim željeno črko. na živce mi gre babica v vrsti na blagajni. najraje bi jo vrgla na tla in skakala po njej. na živce mi gre folk, ki se ne javi na telefon in ne pokliče nazaj. na živce mi gre kuli, ki slabo piše, čeprav je skoraj nov.

na živce mi gre, da se z učenjem nikamor ne premaknem. na živce grem sama sebi, ker stvari prelagam na jutri.

najbolj, ampak najbolj, pa mi gre na živce abnormalna počasnost mojega računalnika. prispevki za novega so dobrodošli na: 02010 275 2994020. hvala.

res so mi kul. opredelila bi jih kot remiks mroža (zaradi prvega vtisa), pingvina (zaradi odlične tehnike plavanja), delfina (ker dela flipe čez valove) in gosenice (zaradi premikanja po kopnem). huda žvau, uglavnm.

otroški dokumentarci ponavadi skozi oddajo sledijo enemu izmed osebkov v množici dotične vrste, ki je predstavljena. tokrat smo opazovali elvisa. elvis plava, elvis počiva, elvis je, elvis seksa, elvis počiva, elvis spi, elvis drema, elvis je…elvis se ma fino, elvisu je kul. kar naenkrat elvis pobija mladiče. ko namreč zagusti in se elvisu mudi, zanj ni ovir. s svojimi par tonami pomendra vse, kar mu prekriža pot. zaradi elvisa&co. zatorej prvo leto svojega življenja preživi le 50% mladičev.

stvar se je nato razvila v skorajšnji masaker, saj so prikazali tudi bojevevanja med samci za položaj, ki ga je imel v času snemanja elvis. elvis je namreč bog i batina plaže, vrhovni poglavar, šefe, gazda. ker morski sloni izgledajo kot bebčki, ki so fasali eno na gobec, česa takega res nisem pričakovala.

kmalu sem preklopila na drug program, saj moj želodec ni bil zadovoljen s tem, kar se je obetalo. it got ugly.

elvisa najdete ob pacifiški obali mehike in kalifornije, obalah nove zelandije, južne afrike in argentine. zraste do 6,5 m, zamasti se do 3,5 t. samci so približno 2x večji in 3x bolj obilni od samic. tipično.